Obrvi sem si prvič pobarval, ko je sošolka užalila mojo barvo las, namreč da je zelo neizstopajoča. Moji lasje so svetlo rjave barve. Žal ne temno rjave barve, ki so običajno ljudem zdi zelo lepa, vsaj če so lasje gosti. Ampak ker mi mati ne dovoli barvati las, sva naredila kompromis za barvanje obrvi. Barvanje obrvi je zanjo manj skrajno in manj opazno, vsaj na daleč. Tako sem poskusil nadoknaditi za moje neizstopajoče lasje, kot mi je takrat v posmehu rekla sošolka.
Barvanje obrvi ni najbolj enostavna stvar: obrvi je treba pobarvati tako, da se vseeno ujemajo z lasmi. Razen če hočeš izpasti čudak in si jih pobarvaš na vijolično. Sam sem probal z blond barvo, kar se je izkazalo za posrečeno izbiro, saj imam poleg svetlorjavih las tudi bolj svetlo polt. Ampak zato sem tudi uporabil močnejši odtenek barve. Če tega ne bi storil, se mojih obrvi niti ne bi dalo opaziti, zgledalo bi, kot da jih nimam. To bi bil pa najslašbi možni rezultat, saj je človek brez obrvi naravnost najbolj čudno bitje, vsi bi se mu smejali.
Ko je sošolka opazila moje blond obrvi, se je seveda začela norčevati in se mi še bolj posmehovati, češ da je barvanje obrvi nekaj najbolj patetičnega, toda s tem je precej kmalu nehala, saj je bilo ostalim sošolkam všeč. Celo privlačno jim je bilo, sošolcem pa se je zdelo kul. Verjetno zato, ker barvanje obrvi ni nekaj pogostega in izpade kot nekaj zelo posebnega. Česar ne moremo reči za barvanje las. Vsi si jih danes barvajo, od najstnikov do starih gospe z vijoličnimi ali pa živo rdečimi lasmi. To je zelo pogost prizor. Tudi to, da si mladi moški barvajo lasje na sivo, kot da bi bili stari. Tako nas nič več ne more presenetiti, ko gre za barvanje las. Barvanje obrvi je mogoče na prvi pogled čudno, ampak ta čudnost se hitro izkaže za drugačnost, ki privlači.
