Nečaku sem razlagala, kako sva nekoč z njegovo mami šle na rafting, ko je imela rojstni dan. Ker ni vedel, kaj točno je rafting, sem mu pokazala slike iz interneta. Potem sem mu obrazložila, kako to poteka. Rekla sem, da je najboljše, da greva enkrat skupaj, da bo doživel ta šport na vodi.
Odpeljala sva se v osrčje naših gora do prelepe reke. Tukaj so imeli agencijo, ki se je ukvarjala z raznimi vodnimi športi, kot je rafting, kajakštvo in kanjoning. Že teden dni prej sva se prijavila. Komaj sem čakala na to adrenalinsko dogodivščino. Opremili so naju z vso potrebno opremo, od čelade, rešilnega jopiča, neopren obleke in stopalk. Najprej se je celotna skupina zbrala ob dogovorjeni uri. Potem smo se s kobijem odpeljali na izhodiščno točko. Na našem čolnu je bilo kar nekaj otrok, ampak so bili vsi stari nad dvanajst let. Naš čoln je šel po nekoliko mirnejšem delu reke. Kajti reka je imela na določenih delih tudi precej hitre brzice. Vodnik je vsem pojasnil pravila. Na čolnu je bilo dvanajst ljudi in med njimi toliko odraslih, da je bilo čoln popolnoma varno peljati po reki. Ko se je rafting pričel, smo najprej vsi zavriskali. To je bilo pravo doživetje. Obkrožala nas je prelepa narava in smaragdno obaravana reka. Po prvih zamahih veslanja smo ujeli pravi ritem in se začeli hitro peljati po reki.
Na določenih delih smo se tudi malo ustavili in se šli kopat. Sicer je težko sleči neopren obleko ampak, če je bilo to potrebno, smo tudi to storili. Skakali smo v reko in plavali proti toku. Potem smo nadaljevali z vožnjo, ki je trajala približno tri ure. Na koncu smo pristali v lepem mirnem zalivu, polni vtisov. Cel dan sva se z nečakom še pogovarjala o tem in obujala spomine na rafting, ki je bil prvi zanj.